Avtorska opomba in posvetilo

Ta članek je nastal pred približno letom dni in je čakal na strokovno recenzijo prof. dr. Jožeta Ramovša. Recenzije ni dočakal; Jože se je v teh dneh poslovil. Zato članek z globoko hvaležnostjo posvečam njemu.

Prof. dr. Jože Ramovš je najzaslužnejši, da imamo v slovenskem jeziku tako bogat korpus temeljne logoterapevtske literature. Dolga leta je bil urednik zbirke Smisel, ki izhaja pri Celjski Mohorjevi družbi, v kateri izhajajo dela Viktorja E. Frankla, Elisabeth Lukas in drugih pomembnih logoterapevtskih avtorjev. V osebnem dogovoru z Viktorjem Franklom in Antonom Trstenjakom je bil tudi eden ključnih pobudnikov velikega projekta prevajanja logoterapevtske literature v slovenščino – projekta, ki se je začel v zgodnjih osemdesetih letih 20. stoletja in se nadaljuje še danes. Ta članek je skromen izraz hvaležnosti za njegovo vizijo, vztrajnost in življenjsko delo.

 

Na Inštitutu za logoterapijo smo pred kratkim izvedli še en uvodni informativni seminar z naslovom Logoterapija, njene možnosti in meje. Od ustanovitve Inštituta smo pripravili že več takšnih seminarjev, ki se jih je skupaj udeležilo skoraj dvesto ljudi. Uvodni seminar je tudi eden od pogojev za vpis v specialistični študij logoterapije na Inštitutu za logoterapijo. Udeležencem omogoča prvi sistematični vpogled v temeljne pojme logoterapije, njene antropološke predpostavke, možnosti psihoterapevtske uporabe ter način študijskega dela na Inštitutu.

Temeljna študijska knjiga seminarja je delo Jožeta Ramovša Logoteorija, logoterapija in antropohigiena pri delu z ljudmi in za ljudi. Seminar udeležence seznanja s tremi med seboj povezanimi področji:

• z logoteoretičnimi in metodičnimi spoznanji Viktorja E. Frankla, Elisabeth Lukas, Antona Trstenjaka in drugih avtorjev;
• z logoterapijo kot psihoterapevtskim pristopom pri spremljanju ljudi v duševnih, odnosnih in bivanjskih stiskah;
• z antropohigieno kot preventivno-razvojno skrbjo za osebnostno trdnost, kakovost odnosov in zdravo sožitje v družini, poklicu in skupnosti.

Seminar poteka po metodi skupinskega socialnega učenja. Njegovo bistvo je povezovanje novega strokovnega znanja z osebnimi izkušnjami, dosedanjimi spoznanji in konkretnimi življenjskimi vprašanji udeležencev. Vsi udeleženci – skupaj z voditelji – v proces vstopajo kot učenci in kot nosilci izkušenj. Geslo takšnega načina učenja je preprosto:

Vsi smo učitelji in vsi učenci; razlike nas bogatijo.

Pomemben del priprave na seminar je pisanje kratke seminarske naloge. V njej udeleženci zapišejo tudi vprašanja, ki so se jim porodila ob prebiranju študijske literature. Ta vprašanja so pogosto dragocena, saj pokažejo, kje se strokovno besedilo dotakne človekove osebne izkušnje.

Povod za ta prispevek je vprašanje enega od udeležencev:

»Na seminarju sem spoznal, da se želim bolj poglobiti v misel Viktorja Frankla. V prihodnje se bom verjetno udeležil še nekaterih modulov, resno razmišljam tudi o študiju logoterapije. V vmesnem času pa bi se rad z logoterapijo seznanjal sam, s prebiranjem literature. Kje naj začnem in kakšen vrstni red branja priporočate?«

Vprašanje je zelo na mestu. V slovenščini imamo na voljo zelo bogat izbor klasičnih Franklovih del ter knjig Elisabeth Lukas, Josepha B. Fabryja in drugih pomembnih avtorjev. Bogastvo izbire je prednost, vendar lahko začetnika tudi zmede. Kdor se prvič znajde pred polico logoterapevtskih knjig, lahko hitro dobi občutek, da je v gozdu toliko dreves, da ne ve, v katero smer naj stopi.

Branje logoterapevtske literature je lahko osebna, strokovna in bivanjska pot hkrati. Logoterapija namreč ni samo zbirka teorij ali terapevtskih tehnik. V njenem središču je vprašanje človeka kot svobodnega, odgovornega in k smislu usmerjenega bitja. Zato Frankla ne moremo ustrezno brati samo informativno. Brati ga je potrebno počasi, kritično in v dialogu z lastnim življenjem.

V nadaljevanju predlagam tri različne, vendar med seboj dopolnjujoče se poti branja:

1. doživljajsko-biografsko pot;
2. izvorno-teoretično pot;
3. sistematično-interpretativno pot.

Skupaj obsegajo deset temeljnih del, ki lahko bralcu ponudijo dovolj trden koordinatni sistem za nadaljnji študij.

Kaj pravzaprav beremo, ko beremo logoterapijo?

Preden predstavimo posamezne knjige, je potrebno kratko terminološko pojasnilo.

Logoterapija je psihoterapevtski pristop, ki ga je razvil dunajski nevrolog in psihiater Viktor E. Frankl. Ime izhaja iz grške besede logos, ki v tem kontekstu pomeni predvsem smisel. Logoterapija je zato psihoterapija, ki v središče razumevanja in obravnave človeka postavlja njegovo usmerjenost k smislu.

Frankl je svojo teorijo oprl na tri temeljna izhodišča, Frankl jih je imenoval aksiomi:

• svobodna volja;
• voljo do smisla;
• smisel življenja.

Bivanjska oziroma eksistencialna analiza predstavlja antropološko in teoretično podlago logoterapije. Z njo Frankl opisuje človeka kot telesno, duševno in duhovno oziroma noetično celoto. Beseda duhovno pri Franklu ne pomeni religioznega ali konfesionalnega. Označuje specifično antropološko (človeško) razsežnost, v kateri se udejanjajo svoboda, odgovornost, vest, vrednote, pa tudi človekova sposobnost za samoodmik in samopreseganje.

Človek je biološko in psihološko pogojen, vendar po Franklu ni mogoče njegovega ravnanja v celoti pojasniti samo z dednostjo, okoljem, nagoni ali preteklimi izkušnjami. V danih mejah lahko zavzame stališče do svojih pogojenosti in nujnosti ter odgovori na konkretno življenjsko situacijo.

Frankl je to temeljno držo jedrnato izrazil v stavku:

»Mi smo tisti, ki moramo odgovoriti na vprašanje, ki nam jih zastavlja življenje.«

Logoterapije pri tem ne smemo razumeti kot preprosto metodo pozitivnega mišljenja. Prav tako ne trdi, da moramo v vsakem trpljenju takoj odkriti nekaj dobrega ali da je človek sam kriv, če smisla ne zazna. Smisla ni mogoče predpisati od zunaj. Terapevt ga človeku ne more določiti, lahko pa mu pomaga razširiti njegovo zaznavanje možnosti, vrednot in odgovornosti.

Tudi sodobno znanstveno raziskovanje smiselno usmerjenih terapij kaže spodbudne rezultate, zlasti na področjih kakovosti življenja, duševne obremenjenosti, tesnobe, depresivnosti in doživljanja smisla. Toda raziskave so metodološko raznolike, zato jih je treba razlagati previdno in brez nekritičnega poveličevanja posamezne psihoterapevtske smeri (Vos in Vitali, 2018; Aiello-Puchol in García-Alandete, 2025).

1. Doživljajsko-biografska pot: srečanje s Franklovim življenjem

Prva pot je primerna za bralca, ki želi logoterapijo najprej srečati v življenju njenega utemeljitelja. Začne se z vprašanjem: Kdo je bil človek, ki je razvil logoterapijo, in kako so se njegova spoznanja uresničevala v njegovi življenjski zgodbi?

Predlagane knjige so:

• Viktor E. Frankl: Kljub vsemu reči življenju DA
• Viktor E. Frankl: Moj odgovor življenju
• Haddon Klingberg ml.: Ko nas pokliče življenje: ljubezen in življenjsko delo Viktorja in Elly Frankl

Logoterapija ni nastala v taborišču

Ob Franklovi življenjski zgodbi je treba popraviti pogosto ponavljano trditev, da se je logoterapija rodila v koncentracijskem taborišču.

Frankl je izraz logoterapija javno uporabil že leta 1926. Leta 1939 je oblikoval pojem eksistencialne analize, leta 1941, torej še pred deportacijo, pa je začel pisati prvo različico knjige Ärztliche Seelsorge, pozneje prevedene kot Zdravnik in duša. Rokopis je ob prihodu v Auschwitz izgubil in ga po vojni ponovno napisal.

Koncentracijska taborišča zato niso bila kraj nastanka logoterapije, temveč skrajni prostor njenega bivanjskega preizkusa. Franklova spoznanja o svobodi, odgovornosti in smislu so se tam srečala z razmerami, v katerih je bila človeku odvzeta skoraj vsaka zunanja možnost odločanja.

Ta zgodovinska razlika je pomembna. Če logoterapijo razlagamo zgolj kot posledico Franklovega taboriščnega preživetja, prezremo njegovo predvojno medicinsko delo, svetovanje mladim, obravnavo samomorilno ogroženih pacientk, filozofsko izobrazbo ter dialog s Freudom, Adlerjem, Schelerjem in drugimi misleci.

Kljub vsemu reči življenju DA

Knjiga je za mnoge prvi stik s Franklom. V njej opisuje življenje v koncentracijskih taboriščih in psihološke spremembe, ki jih je opazoval pri sebi in drugih zapornikih.

Pri branju je pomembno, da knjige ne spremenimo v zbirko navdihujočih izrekov. Gre za pričevanje o sistematičnem razčlovečenju, izgubi bližnjih, lakoti, bolezni, nasilju in stalni bližini smrti. Frankl ne romantizira trpljenja. Njegova osrednja trditev ni, da je trpljenje samo po sebi dobro, temveč da človeku niti trpljenje ne odvzame nujno vseh možnosti za odgovoren odnos do življenja.

Možnost zavzetja notranjega stališča ni neomejena psihološka moč in ni moralna dolžnost, s katero bi smeli presojati žrtve. Je antropološka možnost, ki se lahko pokaže tudi tam, kjer je človekova zunanja svoboda skoraj popolnoma uničena.

Moj odgovor življenju

Franklova avtobiografija je primerna kot druga knjiga. V njej se srečamo z njegovim otroštvom, študijem, zdravniškim delom, družino, taboriščno izkušnjo, povojnim vračanjem v življenje in razvojem logoterapije.

Avtobiografija pokaže tudi Franklovo vedrino, humor, ljubezen do gora in letenja ter njegovo sposobnost, da se po velikih izgubah ponovno odpre odnosom in delu. Bralec lažje razume, da logoterapija ni samo teorija o prenašanju trpljenja, ampak predvsem pogled na človekovo ustvarjalnost, ljubezen, delo, odgovornost in zmožnost novih začetkov.

Ko nas pokliče življenje

Klingbergova biografija razširi pogled, saj Frankla ne predstavi samo skozi njegovo lastno pripoved. Posebno dragocen je prikaz odnosa med Viktorjem in Elly Frankl. Elly ni bila zgolj spremljevalka znamenitega moža, ampak pomembna sodelavka, sogovornica in soustvarjalka prostora, v katerem je Frankl lahko razvijal svoje delo.

Biografija pokaže tudi napetosti, nepopolnosti in človeške razsežnosti Franklove osebnosti. Prav zato je pomembna za strokovno branje. Utemeljitelja psihoterapevtske smeri nam ni treba idealizirati, da bi lahko prepoznali vrednost njegovega dela.

Kaj pridobimo z doživljajsko-biografsko potjo?

Bralec:

• spozna zgodovinski in osebni kontekst razvoja logoterapije;
• lažje poveže pojme svobode, odgovornosti in smisla s konkretnim življenjem;
• razlikuje med nastankom logoterapije in njenim taboriščnim preizkusom;
• se čustveno in bivanjsko pripravi na zahtevnejša Franklova dela.

Nevarnost te poti je, da bi logoterapijo skrčili na Franklovo osebno zgodbo ali na vprašanje preživetja taborišča. Zato mora biografskemu branju slediti srečanje z njegovimi teoretičnimi deli.

2. Izvorno-teoretična pot: branje Frankla samega

Druga pot je namenjena bralcu, ki želi spoznati izvirne antropološke, filozofske in psihoterapevtske temelje logoterapije.

Predlagani vrstni red je:

• Viktor E. Frankl: Zdravnik in duša
• Viktor E. Frankl: Volja do smisla
• Viktor E. Frankl: Človek pred vprašanjem o smislu
• Viktor E. Frankl: Preslišani krik po smislu
• Viktor E. Frankl: Človekovo iskanje najvišjega smisla

Zdravnik in duša

Zdravnik in duša je eno izmed temeljnih Franklovih del. V njem postavlja antropološke in klinične temelje logoterapije ter bivanjske analize.

Frankl nasprotuje redukcionizmu, ki bi človeka obravnaval samo kot organizem, skupek psihičnih mehanizmov ali rezultat družbenih vplivov. Telesna in duševna dejstva so resnična in jih mora psihoterapija jemati resno. Vendar človeka ne izčrpajo.

Duhovna oziroma noetična razsežnost ne obstaja ločeno od telesa in duševnosti. Človek je nedeljiva celota. Dimenzionalno razlikovanje pomeni, da isti človek nastopa v različnih razsežnostih in da ga projekcija na samo eno raven nujno osiromaši.

Knjiga je zahtevna. Priporočljivo jo je brati po poglavjih, si izpisovati pojme in sproti preverjati, kako Frankl razume svobodo, odgovornost, vest, vrednote, samoodmik in samopreseganje.

Volja do smisla

Če Zdravnik in duša postavi temelje, jih Volja do smisla razširi in približa klinični uporabi.

Volja do smisla ne pomeni želje po velikem, vnaprej določenem življenjskem poslanstvu. Nanaša se na temeljno človeško usmerjenost k vrednoti, nalogi, delu, osebi ali drži, ki človeka presega. Smisel ni zgolj subjektivni občutek ugodja. Niti ni nekaj, kar bi si človek poljubno izmislil. Odkriva ga v odnosu med svojo enkratno osebo in konkretno življenjsko situacijo.

V knjigi se srečamo tudi z eksistencialnim vakuumom, bivanjsko frustracijo, paradoksno namero in derefleksijo. Pri tem je pomembno razlikovati med antropološkimi pojmi, kliničnimi opažanji in terapevtskimi tehnikami.

Franklov pojem noogene nevroze je treba razumeti znotraj njegovega teoretskega sistema. Ne gre za splošno oznako vsake življenjske krize in tudi ne za sinonim sodobne psihiatrične diagnoze. Opisuje stisko, katere težišče Frankl prepoznava v konfliktih vrednot, vesti, odgovornosti ali smisla.

Človek pred vprašanjem o smislu: pomembni most založbe Pasadena

Delo Človek pred vprašanjem o smislu, ki je leta 2005 izšlo pri založbi Pasadena, ima med slovenskimi prevodi posebno mesto.

Ne gre zgolj za še eno Franklovo knjigo, temveč za izbor besedil iz različnih obdobij njegovega ustvarjanja. Nemški izvirnik Der Mensch vor der Frage nach dem Sinn je zasnovan kot prerez Franklovega dela na področju psihoterapije in njenih antropoloških temeljev. Knjiga ima predgovor Konrada Lorenza, slovenska izdaja pa tudi spremno besedo Jožeta Ramovša o Franklu kot psihologu celostnega človeka ter psihoterapevtu svobode, odgovornosti in smisla.

Prav zaradi svoje antološke narave je knjiga zelo primerna kot tretja postaja izvorno-teoretične poti. Po sistematičnem uvodu v Zdravniku in duši in Volji do smisla bralcu omogoči, da iste pojme sreča v različnih strokovnih, filozofskih in družbenih kontekstih.

Knjiga posebej jasno razgrne Franklovo kritiko psihologizma, biologizma in sociologizma. Frankl ne zanika telesnih, psiholoških ali družbenih vplivov. Nasprotuje pa prepričanju, da bi lahko človeka brez ostanka razložili z eno samo razsežnostjo.

Zato je delo dragoceno za psihoterapevte, pedagoge, zdravnike, socialne delavce, teologe, mediatorje in druge strokovnjake, ki delajo z ljudmi. Opozarja jih, da strokovna razlaga človekovega ravnanja še ni razlaga celotne osebe.

Človek pred vprašanjem o smislu je tako svojevrsten most: povezuje Franklova temeljna dela z njihovimi konkretnimi aplikacijami ter izvirno Franklovo misel s slovenskim strokovnim razvojem logoterapije in antropohigiene.

Preslišani krik po smislu

V knjigi Preslišani krik po smislu Frankl razpravlja o psihoterapiji, humanizmu in nevarnosti razčlovečenja človeka v nekaterih znanstvenih modelih.

Kritičen je do psihoterapije, ki se zapre v lastno tehniko ter izgubi pogled na osebo. Človek ni samo objekt diagnoze in obravnave, temveč sogovornik, ki zavzema stališča, izbira med možnostmi in nosi odgovornost.

Knjiga je pomembna tudi zato, ker pokaže, da logoterapija ni omejena na eno metodo. Paradoksna namera in derefleksija sta pomembni tehniki, vendar ju je mogoče pravilno razumeti šele znotraj širše antropologije. Brez spoštovanja človekovega dostojanstva lahko tudi dobra tehnika postane manipulativna.

Človekovo iskanje najvišjega smisla

Peta knjiga odpira vprašanja duhovnega nezavednega, vesti, religioznosti in poslednjega oziroma najvišjega smisla.

To delo je treba brati posebej natančno. Frankl razlikuje med psihoterapijo in religijo. Logoterapevt ne sme pacientu vsiljevati svojega svetovnega nazora ali religioznega prepričanja. Religiozna vprašanja lahko postanejo tema psihoterapije, kadar jih odpre sogovornik in kadar so pomembna za njegovo doživljanje.

Franklova odprtost za presežnost zato ne pomeni, da je logoterapija verska terapija. Pomeni, da psihoterapija človekovih religioznih in metafizičnih vprašanj ne sme vnaprej razglasiti za bolezenska ali nepomembna.

Kaj pridobimo z izvorno-teoretično potjo?

Bralec:

• spozna Franklovo izvirno terminologijo;
• razume antropološko podlago terapevtskih metod;
• prepoznava Franklovo kritiko redukcionizma;
• razlikuje med psihološko, noetično in religiozno razsežnostjo;
• se uči logoterapijo presojati v njenem zgodovinskem in strokovnem kontekstu.

Nevarnost te poti je, da bi posamezne stavke iztrgali iz konteksta ter jih spremenili v motivacijska gesla. Franklovo misel je treba brati celostno, ne kot zbirko uporabnih citatov.

3. Sistematično-interpretativna pot: zemljevid Franklove misli

Tretja pot vključuje avtorje, ki so Franklovo misel sistematično uredili, razložili in približali širšemu krogu bralcev.

Predlagani knjigi sta:

• Elisabeth Lukas: Osnove logoterapije: človeška podoba in metode
• Joseph B. Fabry: Hoja za smislom: Viktor Frankl, logoterapija in življenje

Osnove logoterapije

Elisabeth Lukas je ena najpomembnejših Franklovih učenk ter osrednja predstavnica klasične logoterapije. Njena knjiga je sistematična, pedagoško premišljena in terminološko jasna.

Predstavi:

• dimenzionalno podobo človeka;
• svobodo volje in voljo do smisla;
• samoodmik in samopreseganje;
• bivanjsko frustracijo in eksistencialni vakuum;
• pomen vesti in odgovornosti;
• paradoksno namero;
• derefleksijo;
• logoterapevtsko usmerjen pogovor.

Posebna vrednost knjige je v tem, da antropološka izhodišča povezuje s konkretnim terapevtskim delom. Bralec lahko vidi, kako pogled na človeka vpliva na terapevtovo držo, vprašanja in izbiro metod.

Knjige kljub temu ne smemo brati kot priročnik, po katerem bi bilo mogoče brez ustreznega usposabljanja izvajati psihoterapijo. Poznavanje metod ni enako usposobljenosti za strokovno in etično terapevtsko delo.

Hoja za smislom

Joseph B. Fabry je bil eden ključnih popularizatorjev logoterapije v Združenih državah Amerike in ustanovitelj tamkajšnjega Inštituta za logoterapijo. Njegovo delo je bilo že ob prvi angleški izdaji predstavljeno kot celovita, vendar poljudno dostopna razlaga logoterapije.

Fabry piše preprosteje od Frankla in uporablja številne primere iz vsakdanjega življenja. Logoterapijo predstavi kot način razumevanja odločitev, odnosov, dela, krivde, minljivosti in življenjskih prelomnic.

Njegova prednost je dostopnost. Njegova omejitev pa je prav tako dostopnost: bralec lahko dobi vtis, da je logoterapija predvsem zbirka praktičnih navodil za osmišljanje življenja. Zato je Fabryja najbolje brati skupaj s Franklovimi izvirnimi besedili.

Kaj pridobimo s sistematično-interpretativno potjo?

Bralec:

• pridobi pregledno razporeditev pojmov;
• lažje povezuje antropologijo, teorijo in prakso;
• dobi jezik za razumevanje zahtevnejših Franklovih besedil;
• vidi možnosti uporabe logoterapevtskih spoznanj v vsakdanjem življenju in različnih poklicih;
• pridobi zemljevid, ne da bi ga zamenjal za pokrajino samo.

Nevarnost te poti je, da bi interpretacije učencev zamenjali za Franklovo izvirno misel. Lukasova in Fabry sta odlična vodnika, vendar je treba ob njiju vedno znova odpirati tudi Franklove knjige.

Kako povezovati tri poti branja?

Tri poti niso tri med seboj izključujoče možnosti. Bralec jih lahko kombinira na različne načine. Predlagam tri pristope.

Spiralni pristop

Bralec začne z eno biografsko knjigo, nadaljuje z izvirnim Franklovim delom in nato prebere sistematično razlago. Potem se vrne na začetek ter isto temo prebere z več znanja in izkušenj.

Primer:

1. Kljub vsemu reči življenju DA;
2. Zdravnik in duša;
3. Osnove logoterapije;
4. ponoven izbor poglavij iz prve knjige.

Spiralno branje omogoča večkratno poglabljanje. Isto besedilo ob drugem branju pogosto spregovori drugače, saj se je medtem spremenil tudi bralec.

Tematski pristop

Bralec izbere določeno temo in jo raziskuje v vseh treh sklopih.

Takšne teme so lahko:

• svoboda in odgovornost;
• smisel trpljenja;
• krivda in sprava;
• minljivost in smrt;
• ljubezen in samopreseganje;
• delo in ustvarjalnost;
• eksistencialni vakuum;
• vest in vrednote;
• smisel v bolezni;
• smisel v odnosih.

Pri temi trpljenja lahko na primer preberemo Franklovo taboriščno pričevanje, ustrezna poglavja iz Zdravnika in duše ter Lukasovo sistematično razlago vrednot stališča.

Tak pristop je posebej primeren za terapevte, pedagoge, duhovnike, mediatorje, zdravstvene delavce in druge strokovnjake, ki jih pri delu spremlja določeno vprašanje.

Pedagoški pristop

Kdor želi logoterapijo poučevati ali njena spoznanja vključevati v strokovno delo, lahko začne z Elisabeth Lukas in Josephom Fabryjem. Tako najprej pridobi osnovni zemljevid pojmov.

Nato bere Franklova izvirna dela in preverja, kako natančno so jih poznejši avtorji povzeli, razširili ali poenostavili. Na koncu se vrne k biografskim besedilom, ki teorijo znova postavijo v konkretno življenje.

Ta pristop preprečuje dve skrajnosti: golo ponavljanje Franklovih izrekov brez sistematičnega razumevanja in abstraktno teoretiziranje brez stika s človekovo izkušnjo.

Pregled treh poti

1. Doživljajsko-biografska pot Ključne knjige: Kljub vsemu reči življenju DA; Moj odgovor življenju; Ko nas pokliče življenje. Namen: spoznati Franklovo življenjsko zgodbo, zgodovinski kontekst in osebno ozadje njegovega dela. Glavna korist: povezovanje teorije z življenjsko izkušnjo ter razumevanje razmer, v katerih so bila Franklova spoznanja oblikovana in preizkušena.

 

2. Izvorno-teoretična pot Ključne knjige: Zdravnik in duša; Volja do smisla; Človek pred vprašanjem o smislu; Preslišani krik po smislu; Človekovo iskanje najvišjega smisla. Namen: vstopiti v Franklovo izvirno antropološko, filozofsko in psihoterapevtsko misel. Glavna korist: poglobljeno razumevanje svobode, odgovornosti, volje do smisla, vesti, vrednot, samopreseganja ter možnosti in meja logoterapije.

 

3. Sistematično-interpretativna pot Ključni knjigi: Osnove logoterapije; Hoja za smislom. Namen: pridobiti strukturiran pregled temeljnih pojmov in njihove uporabe. Glavna korist: jasnejše povezovanje teorije in prakse ter priprava na samostojno branje zahtevnejših Franklovih del.

 Štiri načela strokovno odgovornega branja

1. Razlikujmo med pričevanjem, teorijo in znanstvenim dokazom

Franklovo osebno pričevanje je dragoceno, ni pa samo po sebi empirični dokaz veljavnosti vseh njegovih teoretičnih trditev. Prav tako posamezen uspešen terapevtski primer še ne dokazuje splošne učinkovitosti metode.

Poljudno-strokovno branje mora spoštovati različne ravni besedila: avtobiografsko, filozofsko, antropološko, klinično in raziskovalno.

2. Pojme berimo v njihovem kontekstu

Izrazi, kot so duhovna dimenzija, noogena nevroza, nadsmisel ali kljubovalna moč duha, imajo v logoterapiji natančnejši pomen, kot ga imajo v vsakdanjem jeziku.

Bralec naj zato ne sklepa samo iz posamezne besede, ampak naj preveri, kako jo avtor opredeli in uporablja v celotnem delu. Pri tem mu bo v pomoč Ramovšev slovar logoterapevtske terminologije, ki je dodan na koncu nekaterih temeljnih logoterapevtskih del (npr. Zdravnik in duša ter Uvod v logoterapijo).

3. Smisla ne predpisujmo

Ena najnevarnejših zlorab logoterapije je prehitro pojasnjevanje smisla trpljenja (izgube, težke življenjske siutacije …) drugemu človeku. Smisel je oseben in vezan na konkretno situacijo. Tudi terapevt ga ne pozna namesto sogovornika.

Logoterapevtska drža ni: »Jaz vem, zakaj se ti je to zgodilo.« Njena drža je bliže vprašanju: »Katere možnosti za odgovoren odgovor se ti v tej situaciji morda še odpirajo?«

4. Berimo dialoško in kritično

Spoštovanje Frankla ne zahteva nekritičnega sprejemanja vseh njegovih formulacij. Nasprotno: resno branje pomeni preverjanje pojmov, primerjanje različnih izdaj, upoštevanje zgodovinskega konteksta in dialog s sodobnimi psihoterapevtskimi, nevroznanstvenimi ter psihološkimi raziskavami.

Frankl sam se je upiral antropološkemu redukcionizmu in zaprtim sistemom, ki človeka vnaprej pojasnijo. Tudi njegovega dela zato ne smemo spremeniti v zaprt sistem.

In potem? Nadaljevanje poti

Po prebranih desetih temeljnih delih ima bralec dovolj dober koordinatni sistem, da lahko samostojno nadaljuje študij.

Nekdo bo segel po delih Elisabeth Lukas o zakonskih in družinskih odnosih, trpljenju, krivdi ali preventivi. Drugega bodo zanimale Franklove razprave o religioznosti, vesti in presežnosti. Tretji se bo usmeril v klinične raziskave, logopedagogiko, delo z mladimi, spremljanje bolnikov, spremljanju žalujočih ali vprašanja smisla v starosti.

V slovenskem prostoru je pomemben tudi razvoj antropohigiene, zlasti v delu Jožeta Ramovša. Antropohigiena Franklova spoznanja povezuje z vsakdanjo preventivo, osebnostnim razvojem, krepitvijo kakovostnega sožitja in konkretnimi metodami dela z ljudmi.

Nadaljnji seznam logoterapevtske literature v slovenščini je dostopen na spletnih straneh Inštituta za logoterapijo in Društva Logos.

Za sklep: brati logoterapijo kot pot k sebi, sočloveku in življenju

Brati logoterapijo ne pomeni samo prebirati strokovne literature. Pomeni stopiti na pot poglobljenega razumevanja človeka, njegove ranljivosti, svobode, odgovornosti in hrepenenja po smislu.

Na tej poti se ne srečujemo samo z Viktorjem Franklom, njegovimi učenci in nasledniki. Srečujemo se tudi s seboj: s svojimi vprašanji, odločitvami, dvomi, izgubami, vrednotami, upi in neizpolnjenimi nalogami.

Branje tako presega akademsko zbiranje informacij. Človek bere, da bi bolje razumel, in razume, da bi lahko bolj zavestno ter odgovorno živel.

V času hitrih odgovorov, kratkih povzetkov in iz konteksta iztrganih citatov je počasno branje Frankla skoraj dejanje odpora. Njegovih del ni mogoče odgovorno skrčiti na nekaj misli o pozitivni naravnanosti. Govorijo o človeku, ki je pogojen, a ni samo proizvod svojih pogojev; ki je ranljiv, vendar ni samo svoja rana; ki trpi, vendar njegovega trpljenja ne smemo razglasiti za celotno njegovo identiteto.

Logoterapija nas ne uči, da je življenje vedno lahko, razumljivo ali pravično. Uči pa nas resno jemati možnost, da življenje tudi v težkih okoliščinah človeku še vedno zastavlja vprašanja.

Odgovor ni vedno velika odločitev. Lahko je skrb za drugega človeka, dokončanje naloge, priznanje krivde, sprejetje pomoči, vztrajanje v zdravljenju, sprava, ustvarjalno delo ali dostojanstveno prenašanje tega, česar ni mogoče spremeniti.

Brati logoterapijo zato pomeni vaditi zaznavanje. Zaznavanje vrednot, možnosti in nalog, ki jih v naglici pogosto spregledamo.

Brati logoterapijo pomeni začeti odgovarjati življenju. Ne enkrat za vselej, ampak vsak dan znova.

Literatura

Aiello-Puchol, A., in García-Alandete, J. (2025). A systematic review on the effects of logotherapy and meaning-centered therapy on psychological and existential symptoms in women with breast and gynecological cancer. Supportive Care in Cancer, 33(6), 465.

Fabry, J. B. (2022). Hoja za smislom: Viktor Frankl, logoterapija in življenje. Celje: Celjska Mohorjeva družba.

Frankl, V. E. (2005). Človek pred vprašanjem o smislu. Ljubljana: Pasadena.

Frankl, V. E. (2016). Preslišani krik po smislu: psihoterapija in humanizem. Celje: Celjska Mohorjeva družba.

Frankl, V. E. (2020). Človekovo iskanje najvišjega smisla. Celje: Celjska Mohorjeva družba.

Frankl, V. E. (2021). Kljub vsemu reči življenju DA. Celje: Celjska Mohorjeva družba.

Frankl, V. E. (2021). Volja do smisla: osnove in raba logoterapije. Celje: Celjska Mohorjeva družba.

Frankl, V. E. (2022). Zdravnik in duša: temelji logoterapije in bivanjske analize. Celje: Celjska Mohorjeva družba.

Frankl, V. E. (2025). Moj odgovor življenju: avtobiografija. Celje: Celjska Mohorjeva družba.

Klingberg, H., ml. (2023). Ko nas pokliče življenje: ljubezen in življenjsko delo Viktorja in Elly Frankl. Celje: Celjska Mohorjeva družba.

Lukas, E. (2017). Osnove logoterapije: človeška podoba in metode. Celje: Celjska Mohorjeva družba.

Ramovš, J. (2005). Viktor E. Frankl – psiholog s pogledom na celovitega človeka, psihoterapevt za človekovo svobodo, odgovornost in smisel. V V. E. Frankl, Človek pred vprašanjem o smislu (str. 221–226). Ljubljana: Pasadena.

Ramovš, J. (2023). Logoteorija, logoterapija in antropohigiena pri delu z ljudmi in za ljudi. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje.

Viktor Frankl Institute Vienna. (b. l.). Logotherapy and existential analysis.

Viktor Frankl Institute Vienna. (b. l.). Viktor Frankl: Biography.

Vos, J., in Vitali, D. (2018). The effects of psychological meaning-centered therapies on quality of life and psychological stress: A meta-analysis. Palliative & Supportive Care, 16(5), 608–632.