V zadnjem letu, dveh, smo ponovna priča različnim pojavom medvrstniškega nasilja. Sodobne oblike mladostniškega nasilja so s pojavom družbenih omrežij drugačne, kot nekoč; so bolj prikrite, težje sledljive.
Govorimo o spletnem nasilju, ki se dogaja v e-resničnostih, v katere so vpeti mladi. V povezavi s spletnim nasiljem je pogosto tudi spolno nasilje. Ob tem tudi druge oblike nasilja med in nad mladostniki niso poniknile.
Nasilje vdira tudi v šolski prostor, kar zahteva tako od učiteljev kakor od šol ustrezno znanje in veščine, s katerimi bodo nudili zaščito žrtvi ter omejili delovanje storilcev.
Na podlagi dolgoletnih izkušenj dela s pedagoškimi delavci (od leta 2007) zaznavamo, da so učitelji in vzgojitelji ranljivi na področju komunikacije, upravljanja s konfliktom in pojavi nasilja. Vedno so potrebni novih komunikacijskih znanj in veščin.
Komunikacijske veščine so namreč temeljno orodje, s pomočjo katerega pedagoški delavci uresničujejo izobraževalni in vzgojni proces. Po drugi strani pa je tudi konfliktnost v pedagoškem delu je neizbežna. Še več, konfliktnost je večplastna, pri delu v šoli se pojavlja na različnih ravneh.








