V ponedeljek zvečer, 14. julija 2025, se je v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ig zgodilo nekaj povsem novega, celo zgodovinskega. Inštitut Stopinje je v sodelovanju z vodstvom zapora pripravil prvo Poletno noč pod zvezdami, dogodek, namenjen krepitvi duševnega zdravja pripornic in obsojenk.
Dogodek, ki se je odvil pod odprtim nebom na notranjem dvorišču zapora, v objemu toplih poletnih večernih ur, ni bil le prvi tovrstni dogodek na Igu – bil je prvi tovrstni dogodek v zgodovini slovenskega zaporskega sistema. Obsojenke, ki so sodelovale v pripravi dogodka, so se zelo potrudile. Izdelale so devetdeset lesenih vstopnic z vžganim napisom Poletna noč – julij 2025, na drugi strani pa je bila nalepljena slika Eskimov pred iglujem, za vsako udeleženko so pripravile tudi lonček kokic in sok v tetrapaku. Okrasile so prizorišče s fotografijami Arktike, tamkajšnjih ljudi, živali in pokrajine, nad stoli in klopmi so napeljale lučke … Skratka, res so pričarale čarobno in popolno ozračje poletnega kina pod zvezdami.
V goste sta bila povabljena dva mlada fanta, Jaka Mojškerc in Timotej Cvirn, ki sta s slikovito pripovedjo, fotografijami in kratkimi filmskimi posnetki delila svojo enoletno izkušnjo življenja med Inuiti v Kanadi. Pripovedovala sta o poletnem in zimskem lovu na jelene, o svojem delu v misijonu, izzivih snemanja filma in o vsakdanjem življenju v inuitski skupnosti. Ob tem nista zamolčala niti težkih tem, kot so razpad tradicionalne inuitske kulture in tradicije, problem incesta in alkoholizma. O vsem sta pripovedovala iskreno in spoštljivo, kar se je vseh navzočih močno dotaknilo.
Navzoče – dogodka so se udeležile skoraj vse obsojenke in pripornice – so večer doživele kot nekaj posebnega, celo presežnega. Po dogodku je ena izmed njih pristopila k meni in mi rekla: “Še nikoli v življenju nisem preživela tako lepega večera!” Ob slovesu, tik pred deseto zvečer, ko so stanovalke na iškem gradu odhajale v svoje sobane, je še enkrat prišla do mene in ponovila, tokrat še bolj poudarjeno: “Ste razumeli? Ne le tukaj na Igu – v celem svojem življenju še nisem doživela česa tako lepega.”
Dogodek je dokaz, da kultura, narava, pristna človeška zgodba in odprto srce lahko za trenutek premaknejo zidove – tudi tiste najtrše. Hkrati pa je to povabilo, da v zaporski sistem vnašamo več takšnih inovativnih praks, ki segajo onkraj kaznovanja – v polje sočutja, duševnega zdravja in človekovega dostojanstva. Logoterapija, ki jo je razvil Viktor Frankl, nas uči, da človeka ni mogoče razumeti brez njegove zmožnosti, da tudi v najbolj omejujočih okoliščinah išče in najde smisel. Ravno takšni dogodki, kot je bila ta inuitsko-slovenska poletna noč pod zvezdami, ustvarjajo prostore, kjer lahko posameznik v sebi znova začuti svobodo, odgovornost in vrednost svojega bivanja. Ko življenje v zaporu ne pomeni več le preživljanja kazni, temveč priložnost za notranjo rast, se zgodi premik – človek začne kljub vsemu verjeti, da ima tudi njegova prihodnost obraz smisla.
Dogodek je bil organiziran v sklopu projekta Stopinje v svobodo, ki ga sofinancira Ministrstvo za zdravje.
Martin Lisec
