TRENUTEK NA PREMICI VEČNOSTI: SLAVNOSTNI GOVOR OB 25. OBLETNICI KULTURNO-ŠPORTNEGA DRUŠTVA LUKOVEC

Dragi sovaščani, spoštovani cenjeni gostje, predsednik Kulturno-športnega društva Lukovec Stanko Lisec, župan Srečko Ocvirk, spoštovani gostje!

Najprisrčnejše in toplo vas pozdravljam na slovesnem praznovanju srebrne obletnice našega Kulturno-športnega društva Lukovec. Hvala predsedniku Stanku Liscu za povabilo, da vam ob slovesnem praznovanju izrečem (teh) nekaj pozdravnih besed.

Zelo lepo je, da ste se, dragi sovaščani, pred 25 leti organizirali in ustanovili društvo, ki je v teh letih v tem času pomembno prispevalo k povezovanju in razvoju Lukovca. Zgradili ste ta čudovit dom in v teh letih pripravili veliko prireditev, druženj, veselic, takih in drugačnih dogodkov, športnih turnirjev, organizirali pohode po vasi in okoliških hribih, skrbeli za ohranjanje kulturne dediščine z ohranjanjem starih ljudskih in kmečkih običajev, od Jurjevanja do ličkanja koruze, pripravili delavnice  v decembru, miklavževanja, kuharske delavnice, dobrodelne koncerte, medgeneracijska druženja in srečanja starejših vaščanov Lukovca; organizirali ste čistilne akcije in praznovanja zahvalnih dni pri vaški cerkvi sv. Magdalene. Kulturni dom je gostil že nič koliko praznovanj, sem ljudje radi prihajajo od blizu in daleč praznovat različne življenjske jubileje in dogodke. Kulturno-športno društvo Lukovec povezuje vse nas, vas vaščane, ki živite tu, in vse nas, ki se vedno radi vračamo v to našo prelepo vas prelep kraj.

Sam se vedno s ponosom vračam nazaj na Lukovec, v to našo vas, ki jo sestavljajo trije zaselki: Lukovec, Jelše in Mali Lukovec. Res je, da sem jo zelo zgodaj zapustil – star sem bil 14 let, ko sem odšel v gimnazijo v Želimlje. Ampak (ta) toplina, ki jo čutim vsakič, ko pridem domov, ni nikoli izginila iz mojega srca. In vsakič mi je v veselje in ponos, ko se srečamo.

Živimo na res lepem koščku sveta. Sem sem pripeljal sem že mnogo prijateljev in sodelavcev iz raznih koncev Slovenije, pa tudi iz drugih držav in kontinentov. Ko smo se vozili sem gor, po naši mestoma strmi in ozki cesti, ki se nam domačinom ne zdi nič posebnega, gostje po navadi rečejo: »Joj, v kakšne hribe vendar gremo!« A ko pridemo gor, ko se pred kuliso Poganke, Velikega vrha, Laz in griča, s katerega nad nami bdi sv. Magdalena iz vaške cerkve, odpre res čudovit razgled na našo lepo lukovško planoto, gostje obmolknejo, očarani nad lepoto tega koščka slovenske zemlje.

Nad to lepoto nismo očarani samo mi, naša generacija, ki zdaj živimo tu. Tudi naši starši, naši dedje in rodovi, ki so živeli pred nami, so radi bivali tod. Ta planota je očarala ljudi že stoletja pred nami. Ta košček zemlje je bil naseljen že pred 1600 leti in več, v 5. oziroma 6. stoletju našega štetja. O tem pričajo grobovi, ki so jih leta 1904 odkrili tukaj na Grmašci, par sto metrov stran na hribu za nami.

V knjigi Boštanj – 800 let, ki je izšla leta 1998, ob 800. obletnici omembe Boštanja (sedež naše krajevne skupnosti) piše na strani 66 tudi tole: »Gomila leži na vrhu vzpetine severno od vasi Mali Lukovec, na posestvu Martina Lisca iz iste vasi. Aprila 1904 jo je izkopal Pečnik. Izkopal je šest grobov v gomili, ki je imela 12 metrov premera in 3 metre višine. Grobovi 3, 4 in 5 so značilni za prvo polovico 6. stoletja. Ohranjeni del loka figuralne fibule v obliki konjenika iz groba 4 kaže na vpliv etruščanskih izdelkov v naših krajih«. Katere predmete je Pečnik našel v tem grobu 4, ki ga omenjena knjiga posebej izpostavlja? Okoli deset jih je bilo, hrani jih Naravoslovni muzej na Dunaju:

  • figuralna fibula v obliki konjička,
  • kačasta fibula, značilen nakit ženskih grobov halštatske kulture,
  • bogat obročast nakit, kar je bila tipična zaponka s simbolnim pomenom, pogosto povezana z ženskimi pokopi,
  • jantarne perle.

Tukaj, kjer danes stopajo naše noge, so torej že stoletja, še pred prihodom Slovanov, hodili ljudje – naši predniki. Ta zemlja jim je dajala hrano, in verjamem, da kakor mi danes, da so tudi oni pili lepoto teh planjav, okoliških gričev in razgledov.

Dovolite mi še malo bolj osebno noto. Grmašca je bila last mojega pokojnega očeta, Martina Lisca. Parcela se z vrha Grmašce vije po hribu (sem) navzdol; tu, kjer sedaj stoji (ta) dom, ki nas nocoj gosti, je bil še travnik, pa naprej njive, pa kraška jama … Velikokrat smo s staro mamo, atijem in mami delali na tej njivi. Na travniku tu poleg je bila (ena) jablana, zmika, v senci katere smo s staro mamo in starši velikokrat malicali med delom na njivi.

Petindvajset let Kulturno-športnega društva Lukovec, ki ga danes slovesno obeležujemo, je veličastna doba, predstavlja skoraj tretjino človeškega življenja. A ko se postavimo v širši zgodovinski lok, v stoletja in tisočletja, ki so oblikovala ta prostor, inko? se zavemo, da so že davno pred nami tod hodili ljudje, se čudili lepotam in pustili svoje sledi, potem dobi teh zadnjih petindvajset let še globlji pomen. Na premici časa nam je dan dragocen dar – trenutek, ki ga živimo tu in zdaj. Ta čas ni samoumeven. Ni vseeno, kako ga preživimo. Zato je še toliko pomembneje, da ga napolnimo z vrednotami, s smislom in s kakovostjo, da ga posvetimo delu, ki osmišlja nas same in bogati skupnost, v kateri živimo.

Naj bo današnje praznovanje spomin in hkrati opomin: da je čas, ki nam je dan, neprecenljiv, in da ga je vredno živeti tako, da pušča sled dobrega – zase, za druge in za prihodnje rodove.

Dragi sovaščani, ob današnjem praznovanju 25-obletnice Kulturno-športnega društva Lukovec bodimo ponosni na našo vas in na to, kar smo skupaj dosegli.  Za zaključek bi dodal še tri misli, tri želje za prihodnost:

  1. Ohranjajmo povezanost. Ne le ob praznikih, temveč tudi v vsakdanjem življenju – pri delu, na cesti, ob druženjih in pri medsebojni pomoči. To je največja moč naše vasi. Povezanost in dobri medsosedski odnosi so temelj solidarnosti.
  2. Negujmo tradicijo. Naše korenine, običaji in zgodbe niso samo del preteklosti, ampak temelj naše prihodnosti. Naj društvo ostane prostor, kjer se ohranja dediščina naših prednikov. Fino bi bilo, če bi kdo začel zbirati in zapisovati (od starejših ljudi njihove) spomine starejših na pretekla desetletja.
  3. Odprimo srce prihodnosti. Naj bo društvo odprto za mlade in stare, za domačine in za tiste, ki pridejo med nas. Naj bo prostor novih idej, ustvarjalnosti in sodelovanja.

Dragi moji, ob 25. obletnici društva si želim, da bi ostali povezani, zvesti svojim koreninam in hkrati odprti za prihodnost.

Iskrene čestitke Kulturno-športnemu društvu Lukovec ob jubileju! Naj nas še naprej povezuje in navdihuje. Na zdravje Lukovec, na zdravje Lukovčanke in Lukovčani, na zdravje vsem nam! Bog nas živi! Bog živi Slovenijo!

Lukovec, 21. 8. 2025                                                                                                                                                                            Martin Lisec